Je podjetnik rojen ali ga vzgojimo?

Rojen vsekakor ni. Podjetništvo ni karakterna lastnost s katero se rodimo. Je pa podjetniška žilica karakterna lastnost, ki nam jo v veliki meri lahko privzgoji okolje v katerem odraščamo. Če so podjetniki starši ali najožji prijatelji, bomo ves čas o podjetniški poti razmišljali tudi sami. Če pa je naše ožje okolje torej starši in prijatelji bolj nagnjeno k zaposlitvi, bomo tudi sami razmišljali o tem kot o neki “normalni” poti.
Podjetniško življenje se od življenja zaposlenega razlikuje predvsem v dveh bistvenih točkah. Prva je tveganje. Podjetnik vsaj na videz tvega dosti več. Druga pa so prihodki in s tem povezan življenski stil. Uspešen podjetnik ima bistveno večje prihodke o katerih porabi se seveda odloča sam. Tega si vsekakor želijo vsi, a pri tveganju se ponavadi zatakne. Tu so pomisleki, ki se jih tisti iz okolja “zaposlenih” kar težko znebijo. A v današnjem času postaja ta razlika vse manjša. Tudi tveganje zaposlenega postaja vse večje. Odpuščanja v podjetjih in javni upravi ter zapiranje podjetij sta pogosta. Rezerva, ki si jo zaposleni lahko prihrani za takšne primere, mu ne zagotavlja dolgega preživetja. Nove zaposlitve pa ni enostavno najti. Ostaja torej le tisti del tveganja, ki bi ga bolje opisali kot odgovornost. Podjetnikov uspeh je vselej v prvi vrsti odvisen od njegovih odločitev. In to je tisto česar se pravzaprav ne upajo vsi. Kot vsak strah tudi ta predstavlja neugodje le toliko časa, dokler ne spoznamo ozadja.
Podjetništvo je pri nas vse manj a še vedno tabu, ki ga moramo tisti, ki izhajamo iz okolja “zaposlenih” premagati sami. Pustimo si pridobiti vse mogoče informacije, da premagamo tisti strah in se potem le še odločamo. V okoljih z intenzivnim vzpodbujanjem podjetništva je to res morda vzgoja. V našem študentskem okolju pa je to le morda še malo bolj samovzgoja.

Avtor članka: Borut Potočnik

Categories: Blog